Pride dan, ko nekoga vidiš zadnjič.
Pa tega sploh ne veš.
Našega dragega sodelavca ni več. Nedoumljivo. Šokantno. Želeli bi si, da je neresnično. Tako zelo zelo tragično in nepopisno boleče, malone neizrekljivo. A vendar je neizprosna danost srce parajočega sporočila, ki je nenadoma v ponedeljek zakrožilo med nami, agrarci, njegovimi najožjimi sodelavci in nas osupnila, da smo v žalosti onemeli: Tine je odšel.
Mlado življenje mu je med ljubljenim športom nenadoma vzela domača narasla reka, usodna Vipava, na nedeljo, 5. februarja, ki ga po užitku kajakiranja ni hotela izpustiti in ga je oklenila v smrt.
Sedim za računalnikom in solze mi polzijo po licih. Ja, ni me sram priznati; jaz v starosti skoraj 65 let jokam za našim Tinetom, 34 let starim poštenjakom, izobražencem, strokovnjakom, družinskim očetom in možem in sinom še živečih staršev iz Vipave, prijateljem in znancem agrarcev, združenih v skupnostih širom Slovenije in v zamejstvu.
Ne vem, katere so bile njegove zadnje besede družini, ko je odhajal na vodo. Zagotovo pa ni vedel, da se ne bo nikoli več vrnil. Nihče ni tega vedel.
Njegov kajakaški prijatelj, s katerim se je podal na pot brez vrnitve, bo moral živeti v strahotnih spominih na tragedijo, ki je tako neizbrisno zaznamovala njegovo življenje in življenja Tinetovih najbližjih: staršev, žene in dveh malih pup.
Tine, za katerega bi vsak lahko rekel : »ta zares fejst fant«, je bil eden od motorjev našega združenja. V vipavski burji prekaljen, vztrajen in pogumen mladi mož, ki mu nikoli ni bilo težko priti od doma vse do – kot sem sam doživljal – gornjega Posočja ali Pomurja v poznih večernih urah, da bi prisostvoval sestankom odbora agrarnih skupnosti in pojasnil, ko se je kaj zataknilo ali ni bilo prav razumljeno… Ni se bal ne vetra, ne neurja, ne snežnih zametov.
Bil je vrhunski strokovnjak za gozdarstvo, ki je znanje še poglabljal; kot izziv je pripravljal tudi končni strokovni dosežek – doktorat na temo agrarnih skupnosti – in ne dolgo nazaj se je iz raziskovalca na Inštitutu za gozdarstvo prelevil v gozdarskega inšpektorja. Mlad človek, ki je znal vzpodbujati, prepričevati, izobraževati in motivirati člane agrarnih skupnosti v skupen cilj, vedno želeč dobro njim. Vedno se je bil pripravljen udeleževati srečanj članov agrarnih skupnosti širom Slovenije in razreševati dileme, težave, pomisleke, informirati jih glede novih izzivov, sprememb, načrtov glede napredka njihovega skupnega dobra. In pri tem je bil neumoren, strokoven, prepričljiv, povezovalen. Predvsem pa ljudski. In zaradi vsega tega je bil povsod toplo sprejet. Odslej bo njegov stol ostajal prazen in z njim neizrečena praznina v našem združenju. Pa bo vseeno vedno nekako prisoten, čeprav od nekje daleč onkraj. Verjamem, da ni člana ZPASS, ki se ob naših srečanjih ne bo vsakič vsaj v mislih spomnil nanj…
Naš Tine je poznal in obiskal skoraj vse delujoče agrarne skupnosti v Sloveniji, pletel vezi s podobnimi organizacijami v območju nekdanje monarhije, zlasti z zamejskimi, ter vsepovsod podpiral obnovo in razvoj agrarnih skupnosti. To je počel iskreno, ne zgolj v smislu raziskovanj za študijske namene in priprave doktorata iz te teme.
Zelo tvorno in spravno je Tine od vsega začetka sodeloval pri novem zakonu o agrarnih skupnostih in – kot že rečeno – veliko časa in energije je vložil v priprave, v pojasnjevanje posameznih členov članom slovenskih agrarnih skupnosti. Bil je vztrajen, neumoren, potrpežljiv. In vedno pozitivno naravnan v skupno dobro teh skupnosti.
Priznam, da me je njegov prezgodnji odhod neizbrisno zaznamoval me globoko pretresel. Ko smo se nazadnje po sestanku v Ljubljani dobili še v gostišču Pri Jurmanu v prazničnih decembrskih dneh – kot družaben zaključek turbulentnega leta – smo se razšli s » se sliš’mo «.
A se nismo. Bila sva v pogostih stikih vsaj po mejlu; zadnje pismo sem mu tako poslal – nevede – že v urah, ko je že šel onkraj; ni besed, s katerimi bi zdaj lahko opisal mojo neskončno žalost in obžalovanje te tragedije.
Odšel je naš Tine. Na pragu vrhunca osebne in strokovne ustvarjalnosti in srečnega družinskega življenja. In to je mnoge, ki smo in ste ga poznali vsaj bežno, če ne globoko v srce segajoče, vsaj nekaj nepojmljivega.
Domača vipavska zemlja ga je vzela v prezgodnje, a varno zavetje. Ne bo pozabljen. V mislih bo ob nas in spomin nanj nas bo spremljal in vzpodbujal, da ne bomo odnehali v naših prizadevanjih.
Nekoč, nekje nad mavrico, pa se bomo znova srečali. Dotlej pa, Tine, bi rad rekel – v mislih s tabo, s stiskom rok in trepljanjem po rami : »Se vidimo!«
Vito Komac, ZPASS