Posvet o agrarnih skupnostih in skupni lastnini, s katerega povzemamo misli nekaterih govorcev, sta prejšnji torek pripravila Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Njegov častni pokrovitelj je bil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan (prvi z leve), ki je pozorno prisluhnil posebnemu gostu, italijanskemu ustavnemu sodniku prof. dr. Paolu Grossiju (sedi ob njem), pa tudi slovenskemu ustavnemu sodniku dr. Ernestu Petriču (tretji z leve). Na desni stoji Karlo Grgič iz jusa Padriče, dolgoletni predsednik Državne konzulte za skupno lastnino.
Foto: Marica Uršič Zupan
Zasebna lastnina daje oblast lastniku, skupna pa zemlji
sobota, 27. februar 2016, 06:00 Primorske novice
“Ta oblika lastnine je bolj obetavna, kot si mislimo. Ne gre samo za neko starodavno eksotiko, temveč pridobiva danes izjemen pomen zaradi ekološke zavesti, ki je imperativ sodobnega razvoja v svetu, ki terja omejitve razpolaganja z lastnino,” poudarja ustavni sodnik dr. Ernest Petrič o skupni lastnini, ki jo udejanjajo agrarne skupnosti. Te so bile pri nas po vojni razlaščene in potisnjene v ilegalo. Drugod po zahodni Evropi pa je zaradi dominantnosti rimskega prava skupno lastnino potisnila v podoben položaj zasebna lastnina. Šele v zadnjih desetletjih ji poskuša pravna znanost spet dati mesto, ki ji gre – tudi zato, ker mnogo uspešneje kot zasebna varuje okolje in zagotavlja trajnostni razvoj.
“V zgodovini zahodnega prava, od starih Rimljanov oziroma velikega obdobja rimskega prava do danes, je prevladujoče pojmovanje lastnine kot zasebne lastnine, pri kateri je pomemben le osebek, subjekt-lastnik, ki ima v svojih rokah, kot bi rekli stari Rimljani, jus excludendi omne, to je pravico, da ogradi svojo zemljo in vse ostale izključi iz njenega uživanja,” pojasnjuje bistvo zasebne lastnine italijanski ustavni sodnik dr. Paolo Grossi, sicer velik zagovornik skupne lastnine in avtor znamenitega dela Un altro modo di possedere (Drugačen način posedovanja), ki je izšla že leta 1977 pri pomembni italijanski založbi s pravno tematiko Giuffre.
Pri naslovu knjige se je zgledoval pri velikem italijanskem intelektualcu iz sredine 19. stoletja Carlu Cattaneu. Ta je bil dolgo zaprisežen liberalec in zagovornik individualne zasebne lastnine in kot tak poslan na ravninsko območje ob zgornjem toku reke Ticino, da bi pripravil ekonomsko analizo zemljišč v skupni lastnini. Glede na vsesplošno nasprotovanje italijanske zakonodaje skupni lastnini, je bil cilj njegovega dela verjetno njena ukinitev. Pa je zapriseženi liberalec, potem ko je znanstveno neoporečno preučil vse vidike skupne lastnine, lahko le ugotovil, da skupnosti, ki imajo takšno lastnino, “niso zlorabe ali privilegiji, pa tudi ne uzurpacije; gre za drugačen način posedovanja, drugačno zakonodajo in drugačen družbeni red, ki se je neopazno priplazil iz starodavnih časov v sedanjost.”
Glavni ni lastnik, glavna je zemlja
V čem je posedovanje pri skupni lastnini drugačno kot pri zasebni? Pri zasebni lastnini je, poudarja Grossi, ključen lastnik kot subjekt: lastništvo je oblast subjekta, ki popolnoma svobodno razpolaga s svojo zemljo, celo do takih skrajnosti, da jo obdeluje ali pa sploh ne, lastnino lahko celo uniči.
Pri skupni lastnini take absolutne svobode odločanja in takšne absolutne oblasti nad lastnino ni. “Zemlja prevlada nad posameznikom, pomembna sta skupnost in zemlja,” poudarja Grossi in dodaja: “V tem načinu posedovanja ni pomemben posameznik, v njem ni individualnega lastnika, lastnik je skupnost.”
Pri tem ne gre za vsakršno skupnost, temveč takšno, ki jo povezuje zemlja. Zato je tudi na prvi pogled nekoliko birokratski izraz agrarna skupnost, ki smo ga uveljavili v Sloveniji v 90. letih prejšnjega stoletja, dejansko zelo ustrezen in vsebinsko natančno določa bistvo teh skupnosti.
A vezni člen agrarnih skupnosti ni samo zemlja, temveč predvsem odnos do nje. In v njem je ena ključnih razlik med zasebno in skupno lastnino: medtem ko jo zasebni lastnik lahko uniči, pusti neobdelano, skupnost te “pravice” nima. Skrbeti mora, da jo obdeluje, da ohranja njeno vrednost in z njo upravlja, pa tudi, da je ne prizadenejo škodljivi vplivi.
Lastnina od dedov za vnuke
Pomembna pa je še ena razsežnost agrarnih skupnosti, ki soodloča o vsebini skupne lastnine: časovna. Grossi o tem pravi: “To je skupnost, ki izhaja iz dolge verige predhodnih skupnosti in ki je dolžna ohraniti za bodoče rodove to lastnino – gozdove, pašnike, … V skupnem lastništvu šteje skupnost, ki do zemlje goji globoko spoštovanje, ker jo mora ohraniti za otroke in vnuke takšno, kakršno je prejela od očetov in dedov.”
Zato, poudarja Grossi, je bistvo skupne lastnine ta posebna skupnost, ki se ne more oblikovati “ad hoc”, temveč skupnost, ki se podaja v prostor (da obdeluje zemljo) in se umešča tudi v čas, saj se njene vrednote skozi rodove prenašajo z očetov na sinove in z njih na vnuke.
Skupna lastnina je omejena lastnina
Tako odnos do zemlje kot tudi do preteklih in prihodnjih generacij dokazuje, da je skupna lastnina mnogo boljša podlaga trajnostnega razvoja kot zasebna. Ali kot pravi naš ustavni sodnik dr. Ernest Petrič: “Skupna lastnina je starodavna lastnina, za katero je značilno, da njeno bistvo ni služiti lastniku, temveč skupnim koristim, ker omejuje pravico posameznega solastnika.”
In ji prav zato obeta oziroma želi svetlejšo prihodnost: “Ta oblika lastnine je bolj obetavna, kot si mislimo. Ne gre samo za neko starodavno eksotiko, temveč pridobiva danes izjemen pomen zaradi ekološke zavesti, ki je imperativ sodobnega razvoja v svetu, ki terja omejitve razpolaganja z lastnino.”
Agrarne skupnosti so srce identitete naroda
Paolo Grossi pa poudarja še druge plasti večplastnega družbenega učinkovanja agrarnih skupnosti: “Agrarne skupnosti so vitalnega pomena z gospodarskega in kulturnega vidika. So srce identitete vsakega naroda.”
Agrarne skupnosti so namreč nastale že davno pred Napoleonovim civilnim zakonikom, ki je ponekod odpravil skupno lastništvo. V nekaterih delih Afrike, kamor še ni segla pravna ureditev z individualno zasebno lastnino, so se brez prekinitve ohranile vse do danes. Zato so ene najbolj trdnih in trajnih identitet določenega prostora.
Na to opozarjajo tudi agrarne skupnosti na tržaškem Krasu, kjer jih domačini imenujejo jusi in srenje. Karlo Grgič iz Padrič, kjer deluje jus že od leta 1833, je tako med drugim trdno prepričan, da jezik ni samo izraz samega sebe, ampak tudi ozemlja, na katerem se je oblikoval. In tudi po zaslugi jusov in srenj je Kras ohranil močno skupno identiteto, čeprav ga je po vojni presekala meja.
Moč ljudstva
Moč in samozavest, ki ju daje identiteta, je bila bržčas tudi tista, ki je sredi prejšnjega stoletja opogumila skupnosti v Italiji, da so se uprle državi kot zakonodajalcu, ki je želel izbrisati obstoj skupnosti in skupne lastnine: “Zgodovina je bila njihova moč, ker so stoletja uporabljali in ljubili zemljo,” meni Grossi.
Moč in argumenti ljudi so po letu 1950 prepričali tudi del pravne stroke, da je začela braniti skupno lastnino. Leta 1952 se je zgodil prvi preobrat z zakonom o gorskih skupnostih, ki je v 34. členu zapisal, da skupnosti upravljajo in uživajo premoženje v skladu s stoletnimi pravicami, ki izhajajo iz predhodnih pravic. “To je bil preobrat v pristopu: da se skupno lastnino prepozna v smeri novega pomena: družbenega, ekonomskega in kulturnega,” poudarja Grossi.
Polstoletna razlastitev slovenskih jusov
V Sloveniji (oziroma Jugoslaviji) se je takrat, ko se je italijanskim agrarnim skupnostim že nakazovala svetlejša prihodnost, zgodil popoln mrk. Leta 1947 je bil namreč sprejet glavni zakon o nacionalizaciji, ki je razlastil vse tedanje agrarne skupnosti. “Uvedba državne lastnine v delu sveta kot edine lastnine na proizvodnih sredstvih in zemlji je pomenila uvedbo novega tipa lastnine in hkrati grobo posegla in naredila krivice skupaj s podržavljenjem, ni pa vplivala na vsebino lastnine,” ocenjuje dr. Ernest Petrič.
Skupna lastnina je tako za skoraj pol stoletja uradno izginila. “Pred 50 leti, ko sem študiral, se je le profesor Kalan dotaknil te oblike lastnine v povezavi z gorskimi skupnostmi,” se skromne pozornosti pravne stroke skupni lastnini spominja Petrič.
O vračanju premoženja agrarnim skupnostim po letu 1994 pa pravi: “Zakon leta 1994 je pomenil odpravo politične, krivične in nesmotrne nacionalizacije, ni pa bil dovolj domišljen. Lani dopolnjeni zakon je naravnan k trajnostnemu razvoju agrarnih skupnosti, upoštevaje zgodovinske korenine.”
Agrarne skupnosti se prebujajo
Eden ključnih piscev lani sprejetega zakona o agrarnih skupnosti je Andrej Hafner, pravnik na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je s pomočjo Združenja predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije in delovne skupine uspel pripraviti zakon, ki bo pomagal oživiti sicer zelo raznovrstne agrarne skupnosti z različnimi željami: “Zakon omogoča poseben način izvrševanja lastninske pravice – z glasovanjem na občnem zboru članov agrarne skupnosti. Ostale pa so premoženjska skupnost fizičnih in pravnih oseb, bistvo novega zakona je en dedič,” strne tri glavne poudarke novega zakona.
Tudi pred nacionalizacijo leta 1947 so imele agrarne skupnosti poseben pravni položaj – kot srenje, soseske, konzorciji, korporacije, jusi, komunele, … V zemljiško knjigo pa je bila lastnina vpisana različno: na hišne številke, na vas, na davčno občino, … našteva Hafner.
Leta 1994 sprejet Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in pravic pa premoženja ni vrnil vasem, hišnim številkam ali davčnim občinam, temveč posameznikom, ki so bili člani agrarne skupnosti ob nacionalizaciji – torej večinoma že umrlim osebam. To je eden ključnih “grehov” prvega zakona, ki pa ga tudi nov zakon ne popravlja, saj so agrarne skupnosti te zapletene postopke vračila (na umrle člane) večinoma že končale.
Marsikje pa so še odprti dedni postopki prenosa lastništva s pokojnih na žive člane agrarne skupnosti. Tu pa novi zakon sledi duhu agrarnih skupnosti: da se članstvo ne drobi na več dedičev, niti ne pretirano prši izven skupnosti. Po novem zakonu deduje delež v skupni lastnini samo en dedič, pri čemer ima prednost tisti, ki biva na območju skupnosti.
V pol stoletja izginila skoraj polovica skupnosti
Nov zakon pa ni omogočil ponovne vzpostavitve tistih agrarnih skupnosti, ki tega niso pravočasno storile po zakonu iz leta 1994. Zato je zdaj število skupnosti bistveno manjše, kot je bilo pred nacionalizacijo leta 1947. V uradni register pri upravnih enotah je zdaj vpisanih 638 agrarnih skupnosti, leta 1947 jih je bilo po dostopnih virih okrog 1000, ob razpadu Avstro-Ogrske 1800, po nekaterih ocenah, ki temeljijo na ustnem izročilu, naj bi jih bilo celo 2000. V petdesetih letih se je torej število agrarnih skupnosti več kot prepolovilo.
Skupna lastnina “ščiti” vse manj zemlje
Še več škode je polstoletna nacionalizacija povzročila skupni lastnini. V lasti agrarnih skupnosti je zdaj le 77.486 hektarjev zemljišč, kar predstavlja 3,67 odstotka ozemlja Slovenije, pred nacionalizacijo je bilo v skupni lasti več kot dvakrat toliko ozemlja, po podatkih Andreja Hafnerja okrog 150.000 hektarjev.
Skupna lastnina tistih nekdanjih agrarnih skupnosti, ki se niso uspele registrirati, je ostala v državni, občinski ali zasebni lasti, enako pa velja tudi za del nekdanjega premoženja ponovno vzpostavljenih skupnosti, saj skoraj nobena med njimi ni dobila vrnjenega vsega premoženja. V 50 letih je bilo namreč veliko zemljišč pozidanih z občinskimi cestami in drugo infrastrukturo, pa tudi z zasebnimi hišami, lovskimi kočami, kmetijskimi zgradbami, proizvodnimi halami in še marsičim.
Največje agrarne skupnosti so v Alpah
Agrarne skupnosti, ki so se uspele registrirati, so po Sloveniji dokaj neenakomerno razporejene in med seboj tudi precej različne. “Že zgodovinsko Slovenija ni bila v celoti pokrita z agrarnimi skupnostmi, saj v 13 upravnih enotah agrarnih skupnosti ni bilo že pred letom 1948, po letu 1993 pa se niso registrirale v 15 upravnih enotah. Največ takih je v Posavskem hribovju, na Pohorju in Koroškem ter v dveh izoliranih območjih na severu Slovenskih goric in ob slovenski morski obali (Piran, Izola),” navaja Mimi Urbanc, višja znanstvena sodelavka na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU.
“Med vsemi pokrajinami jih je največ v Julijskih Alpah. Deset po površini največjih agrarnih skupnosti je v alpskem visokogorju, najmanjše pa so na panonskem območju,” še dodaja Urbančeva.
Andrej Udovč , redni profesor za področje ekonomike in politike obnovljivih naravnih virov na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ki je preučeval, s čim se zdaj agrarne skupnosti ukvarjajo, je ugotovil, da njihova zemljišča večinoma prekriva gozd, pred nacionalizacijo pa so bile pretežno kmetijska, zlasti travniška. ”To so območja najbolj intenzivnega zaraščanja po vojni,” pravi Udovč. Največ agrarnih skupnosti, 113, ima od 15 do 50 hektarjev velike posesti, 110 jih ima od od 100 do 300 hektarjev, 95 pa manj od petih hektarjev zemlje.
Število registriranih agrarnih skupnosti v primorskih UE
> Sežana 63
> Tolmin 57
> Postojna 32
> Il. Bistrica 18
> Koper 15
> Ajdovščina 9
> Idrija 3
Agrarne skupnosti po starem in novem
“Danes je mogoče ta zemljišča tržiti tudi za storitve, zanimiva pa niso le na lokalni ravni, ampak s svojimi ekološkimi vlogami tudi za višje ravni organizacije, denimo za državo, ki dopušča pridobivanje dohodka tudi za trg,” pa meni Nevenka Bogataj z Andragoškega centra Slovenije o tem, da so agrarne skupnosti danes pred novimi izzivi. In dodaja: “Norme, katerih bistvo je bilo upoštevanje narave in omejevanje potreb skupnosti na najnujnejše, so izzvane z novimi okoliščinami in ne-lokalnimi interesi, posebej izrazito, ker so agrarne skupnosti eden večjih slovenskih posestnikov zemlje.”
Slovenske agrarne skupnosti so zelo različne: mnoge so še zelo tesno povezane in delujejo še zelo skladno s starimi pravili, nekatere šele iščejo stik s preteklostjo in svojim bistvom, tretje formalno niso še niti registrirane, a delujejo kot skupnost, nekatere večje pa delujejo celo kot nekakšen interesni klub ali podjetje in so se že zelo oddaljile od bistva agrarnih skupnosti. Kar nekaj je tudi takih, katere člani bi premoženje radi razdelili in agrarno skupnost formalno kar ukinili.
“Ne vemo, kaj omenjene okoliščine pomenijo za preplet kulturne in naravne dediščine evropsko primerljivega modela agrarnih skupnosti. Oživljanje agrarnih skupnosti je torej pomemben signal za iskanje in poglobitev znanja in razumevanja te institucije v izboljšanih zunanjih okoliščinah, preprečitev njihovega idealiziranja ali instrumentalizacije. Težaven in počasen proces prilagajanja bi po mnenju agrarnih skupnosti spodbudila oprostitev davkov za slabo produktivna skupno upravljana zemljišča,” sklene Bogatajeva.
Po podatkih Mimi Urbanc in Andreja Udovča je v Sloveniji potencialno aktivnih 545 agrarnih skupnosti, ki štejejo 18.471 članov. V povprečju štejejo 33,95 člana, najmanjša ima le tri člane, najštevilčnejša pa 513.
Kraški jusi so lahko zgled
Zanimivi zgledi so onkraj slovensko-italijanske meje, kjer se je na območju od Boljunca, Gročane, Gropade in Lonjerja do Repniča, Mavhinj in Devina ohranilo 31 zelo živahnih srenj in jusov. “Skupna lastnina, ki jo upravljajo vaške skupnosti, se je ohranila vse do danes na osnovi starodavnih, večstoletnih običajev, po zaslugi nas Kraševcev, ki poznamo našo zemljo do zadnjega kotička in jo spoštujemo in jo imamo neizmerno radi,” pravi Karlo Grgič, dolgoletni glasnik jusov in srenj na Tržaškem in vztrajen borec za njihove pravice, dolga leta tudi predsednik Državne konzulte skupne lastnine.
Kraške srenje in jusi na Tržaškem, v katere je sicer zarezala meja in so zato nekatere ostale brez zemlje na slovenski strani in jo bodo šele z novim zakonom dobile nazaj, so izkazale presenetljivo trdoživost, saj so preživele večkratne poskuse zatajevanja in odpravljanja. In ne le, da so preživele, celo okrepile so se in dokazale, da je mogoče na temeljih, ki segajo daleč v preteklost, udejanjati model sonaravnega gospodarjenja z viri.
MARICA URŠIČ ZUPAN
Vir: Primorske novice